Gutenbergova iznajdba tiska s premičnimi kovinskimi črkami v sredini 15. stoletja je omogočila, da se je v začetku 16. stoletja množično pojavilo tiskanje knjig z najrazličnejšo vsebino. Tiskarne so začeli ustanavljati v Franciji, Španiji, na Češkem, Nizozemskem, v Avstriji, za najpomembnejše tiskarsko središče pa so takrat veljale Benetke.

Prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku je izdal Primož Trubar, leta 1550, Katekizem in Abecednik. Leta 1544 smo Slovenci dobili prvi papirni mlin, v Zgornji Hrušici, leta 1575 pa so v Ljubljani odprli prvo tiskarno.

Prva tiskarna v Mariboru je bila tiskarna Franza Antona Schütza, ki se je leta 1795 priselil s Ptuja, v zgradbo na vogalu Glavnega trga in Dravske ulice, in na začetku tiskal sporočila okrožnega urada, cehovske diplome … Prvo knjigo v slovenščini je natisnil leta 1807, in sicer delo Leopolda Volkmerja Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave. Po Schützevi smrti, leta 1809, je tiskarna z dedovanjem in kasneje z oporoko prešla v last Josefa Janschitza, leta 1859 pa jo je prevzel sin tega, Eduard. V tej tiskarni so se tiskali vsi časopisi, ki so takrat izhajali v mestu, do leta 1871 tudi slovenski, v njej so bile natisnjene tudi številne slovenske knjige (Slomškovo Sveto opravilo, Drobtinice …). Leta 1882 je tiskarno prevzel Leopold Kralik, s poroko, in jo uspešno vodil vse do smrti, leta 1917, leta 1919 pa jo je od njegovih dedičev odkupil konzorcij nastajajoče delniške družbe Mariborska tiskarna, iz katere se je po drugi svetovni vojni razvila največja tiskarna v tem delu Slovenije, Grafično-založniško podjetje Mariborski tisk; ta tiskarna je delovala do leta 1995. Leta 1828 je Janschitz tiskarno preselil na drugo lokacijo v Dravski ulici, nato pa leta 1838 v takratno Poštno ulico 79, zdaj je to Jurčičeva ulica 4; tam je delovala vse do leta 1937, ko se je Mariborska tiskarna preselila v Kopališko ulico 6, sedanjo Ulico škofa Maksimilijana Držečnika.

Prvi mariborski bukvar (»puquar«) je bil Franc Piterich – leta 1767 in 1770 je izdal molitvenik Hitra inu glatka pot pruti nebessam –, pravih knjigotržcev pa v Mariboru vse do sredine 19. stoletja sploh ni bilo; s tem so se ukvarjali knjigovezi, ki so ob svoji obrti prodajali še pisarniške potrebščine in tudi knjige, predvsem šolske in molitvenike. Šele v drugi polovici 19. stoletja so se v mestu začele postopoma odpirati knjigarne, a so za to morale pridobiti koncesijo.

Svoj prvi tiskani časopis, Correspondent für Untersteiermark, je Maribor dobil leta 1862, leta 1865 je bil preimenovan v Marburger Correspondent, leto zatem pa v Marburger Zeitung in je to ime obdržal, razen v letu 1870, ko se je na kratko preimenoval v Tagesbote für Untersteiermark, vse do leta 1929, ko je dobil ime Mariborer Zeitung, med drugo svetovno vojno pa je bil to znova Marburger Zeitung.

Sledila sta slovenska časopisa, konzervativni Slovenski gospodar (1867) in liberalni Slovenski narod (1868). Leta 1871 je v Mariboru začela delovati Narodna tiskarna Franca Skaze in družabnikov, ki jo je zasnoval urednik Slovenskega naroda Anton Tomšič. Po selitvi časopisa v Ljubljano, leta 1872, je del te tiskarne ostal v Mariboru, po številnih zamenjavah lastnikov pa je leta 1885 začela delovati pod okriljem Katoliškega tiskovnega društva kot Tiskarna sv. Cirila in je bila do prevrata leta 1918 edina slovenska tiskarna v Mariboru. Izdala je številne knjige, publikacije, razglednice in časopise v slovenščini in je imela do leta 1941, ko jo je okupator likvidiral, s svojo premišljeno založniško politiko pomembno vlogo v Mariboru in njegovem širšem zaledju.

V vsem tem času so v Mariboru izhajali številni časopisi in revije. Med njimi je treba posebej omeniti Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je leta 1904 začelo izdajati Zgodovinsko društvo za Spodnjo Štajersko; to je znanstvena revija z najdaljšim izhajanjem med slovensko zgodovinsko periodiko.

V obdobju pred drugo svetovno vojno se založništvo v Mariboru ni kaj prida razvijalo; dejavnost je bila razpršena na ustanove, društva, organizacije in številne samozaložnike. Razcvet pa je doživelo po vojni, z ustanovitvijo Založbe Obzorja, leta 1950, ki je predvsem po zaslugi njenega direktorja in odgovornega urednika Jožeta Košarja postala ena najpomembnejših slovenskih založb, in nato s samostojno Slovenijo, ko je zaživela zasebna iniciativa, ki je na tržni osnovi omogočila izživeti založniška hotenja tudi posameznikom, med katerimi sem bil tudi jaz.

Moja zbirka knjig o Mariboru, t. i. Mariborenzija, je nastajala vzporedno z zbirkami razglednic, vedut, zemljevidov …, načrtno pa sem jo začel dopolnjevati zaradi svoje založniške dejavnosti, saj je za urejanje in pisanje prispevkov o mestni zgodovini nepogrešljiva in prihrani marsikatero pot v katero od specializiranih knjižnic. V zbirki so številni redki tiski in izdaje, vključno z najstarejšo monografijo o mestu, ki jo je leta 1847napisal Rudolf Gustav Puff, vodniki od leta 1880 naprej, do redkih izdaj, ki se ne hranijo niti v javnih knjižnicah. Stvarno literaturo pa dopolnjujejo tudi številna z Mariborom povezana leposlovna dela. Zbirka obsega okoli 250 enot.