Od konca 18. stoletja so v Mariboru nastopale potujoče gledališke skupine in domači ljubiteljski gledališčniki v prostorih sedanjega Vetrinjskega dvora v Vetrinjski ulici. Med letoma 1811 in 1852 je gledališče delovalo v opuščeni špitalski cerkvi Svetega duha na vogalu današnje Poštne ulice in Slomškovega trga. Sedanjo gledališko stavbo, ki so jo zgradili na pobudo odbora mariborskih meščanov, pa so slovesno odprli 20. januarja 1852. Leta 1865 so na južni strani gledališča zgradili še kazino za družabne dogodke, zgradbi pa so kasneje povezali. Tu so najprej nastopale skupine po izboru in pod vodstvom gledališkega ravnatelja, ti pa so se morali za vsako sezono dogovarjati z Gledališkim in kazinskim društvom, ki je upravljalo gledališko in kazinsko stavbo. Predstave so bile v nemščini. 

Slovensko gledališče v Mariboru pa je vzniknilo leta 1865 z razvojem slovenskega narodnega gibanja, in sicer so ga ustvarjali ljubiteljski gledališčniki. Slovenci v Mariboru so dobili gledališko dvorano in oder, ki sta se mogla kosati z razmerami v nemškem gledališču v mestu, šele z odprtjem Narodnega doma, leta 1899, raven slovenskega igranja v Mariboru pa se je hitro zvišala z ustanovitvijo Dramatičnega društva. 

Po koncu prve svetovne vojne, leta 1919, so gledališko stavbo, ki jo je dotlej uporabljalo nemško gledališče, prevzeli Slovenci in v njej namestili stalno slovensko poklicno repertoarno gledališče. Delovati je začelo 27. septembra 1919 s slovesno predstavo Tugomer Josipa Jurčiča v režiji uglednega igralca in režiserja Hinka Nučiča.

V naslednjih dobrih dveh desetletjih se je mariborsko Narodno gledališče umetniško utrdilo pod režiserji Valom Bratino, Radetom Pregarcem in Jožetom Kovičem in pod dolgoletnim vodenjem dr. Radovana Brenčiča. Najvidnejši osebnosti gledališko-glasbenega repertoarja, ki je po letu 1928 slonel predvsem na opereti, pa sta bila Viktor Parma in Andro Mitrović.

Prva predstava po drugi svetovni vojni obnovljenega slovenskega gledališča v Mariboru je bila 15. novembra 1945; zaigrali so dramatizacijo povesti Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja. Po letu 1947 pa so začeli poleg dramskega in opernega repertoarja redno uprizarjati tudi baletne predstave. Temeljna umetniška usmeritev gledališča je postal koncept repertoarnega gledališča, ki vključuje raznovrstne gledališke poetike in zvrsti gledališča. Pomembna pridobitev za SNG Maribor je velika dvorana kot osrednji prostor razširjenega kompleksa; zaživel je leta 1994.

Mariborsko gledališče je od vsega začetka dvodomno – dramsko (govorno) in glasbeno (pevsko in baletno) in je edino tako gledališče v Sloveniji. V stotih letih obstoja SNG Maribor (1919–2019) je bilo v drami izvedeno 1028 premier, v operi 502, v baletu 119, skupno torej 1649 premier s približno 22.000 predstavami. V samostojni Sloveniji je postal SNG Maribor s svojimi dramskimi, opernimi in baletnimi predstavami znan tudi po svetu in tako pomembno prispeva k podobi sodobnega slovenskega gledališča.

Osnova fonda je nastala že pred tridesetimi leti, ko sem za zbirko pridobil pisma, dopisnice in fotografije iz zapuščine dolgoletnega predvojnega intendanta mariborskega gledališča dr. Radovana Brenčiča. Kmalu zatem sem po naključju na bolšjem sejmu kupil prve povojne letnike gledaliških listov, odločilen trenutek za nepričakovano povečanje zbirke pa je bilo vabilo vodstva SNG Maribor, naj ob 100-letnici delovanja gledališča sodelujem kot avtor izbora slikovnega gradiva in kot sozaložnik. V tem času mi je Marjeta Erhartič, velika ljubiteljica gledališča že od mladosti, podarila gledališke liste iz let od 1955 do 1987. Ob iskanju zanimivega, doslej še neobjavljenega gradiva pa sem bil v tem času deležen še nekaj donacij slikovnega gradiva potomcev gledaliških ustvarjalcev. V zbirko je vključeno tudi gradivo nemškega gledališča iz časa monarhije in časa nemške okupacije 1941–1945, iz zapuščine plesalke Štefke Erman, poročene Miler. Med številni portreti igralcev in pevcev z začetka 20. stoletja je tudi nekaj portretov Josefa Kainza, ki je svojo bleščečo igralsko kariero začel v sezoni 1875/76 prav v mariborskem gledališču. Slikovno gradivo je v glavnem iz obdobja med letoma 1928 in 1965, plakati pa iz let od 1974 do 2019.

Zbirka obsega okoli 1500 fotografij, pisem, gledaliških listov, drobnih tiskov in plakatov.