Nepogrešljiv pripomoček pri proučevanju zgodovine so ob besedilih vsekakor tudi ilustracije. Te predstavljajo poleg likovne vrednosti namreč tudi neizčrpen vir informacij, ki so dragocene za različna področja raziskovanja. Veduta za nas ni samo pogled na del krajine, običajno kultivirane ali pozidane, temveč mislimo s to besedo tudi na sliko, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto in krajina ali njuni deli, vidni z izbrane točke. V širšem pomenu se termin uporablja za vsa tovrstna likovna dela, v ožjem pa predvsem za dela v grafični tehniki. 

Vedutno slikarstvo se je razvilo vzporedno s krajinskim v 17. stoletju in nato postalo najbolj priljubljena umetnostna zvrst. Prave vedute, pri katerih so v nasprotju s starejšim dokumentarno-topografskim ustvarjanjem v ospredju likovni elementi, so se pojavljale šele od konca 18. stoletja naprej. Sicer so bili osrednji upodobitveni motiv še vedno arhitektura in arhitekturni kompleksi, vendar vselej ujeti v krajinski okvir in pogosto obogateni z žanrskimi prizori. Takšna veduta je doživela razcvet v prvi polovici in v sredini 19. stoletja, z iznajdbo fotografije pa je vedutno slikarstvo izgubilo dotedanji pomen. Na topografskih upodobitvah in vedutah lahko sledimo tudi razvoju grafičnih tehnik – v 17. stoletju in do konca 18. stoletja je bil v uporabi bakrorez, zatem pa so se uveljavile jedkanica, litografija, jeklorez in kromolitografija, pri tisku slikovnih prilog v knjigah in ilustriranih časopisih pa v drugi polovici 19. stoletja ksilografija.

Prva veduta, ki sem jo dobil, po golem naključju, od graškega filatelističnega kolega v zgodnjih osemdesetih letih, je bil jeklorez prvega železniškega mostu v Mariboru, iz okoli leta 1858. Potem pa je minilo kar nekaj časa, preden sem se lotil zbiranja grafičnih podob Maribora. V poznih osemdesetih letih sem jih začel kupovati po graških antikvariatih, z nekaj res dobrimi primerki pa sem zbirko obogatil z nakupom zbirke Mirka Šoštariča. In ko se je okoli leta 1995 v galeriji Moser v Gradcu v ponudbi pojavil Jungblutov akvarel prvega železniškega mostu v Mariboru, sem se zavedel enkratnosti trenutka in veduto kupil, kljub njeni visoki ceni. Srečanje z znamenitim kastelologom in velikim poznavalcem slovenske vedutne grafike dr. Ivanom Stoparjem pa je bilo ključno, da sem se v nadaljnjih dvajsetih letih intenzivno ukvarjal s staro vedutno grafiko, in to ne samo kot zbiralec, temveč sem se temu področju posvetil tudi raziskovalno. Že leta 1993, leto po izdaji knjige Pozdrav iz Maribora, Mesto na razglednicah v letih 1892 do 1945, sem na pobudo urednika Založbe Obzorja Branka Avsenaka (1930–1994) začel sistematično popisovati vedute v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor, zatem pa tudi v drugih ustanovah, nazadnje leta 2003 v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, kamor sem nekaj mesecev zaporedoma zahajal dvakrat na teden. Plod tega raziskovanja in popisovanja je bila knjiga Mariborske vedute (2004), ki mi je med knjigami, ki sem jih izdal, ena najljubših. V njej je objavljenih nekaj redkih vedut, ki jih hranim tudi v svoji zbirki. V letih med 1999 in 2016 sem z dr. Stoparjem v soavtorstvu izdal tri albume slovenještajerskih vedut (Stara Kaiserjeva suita, Vischerjeva topografija vojvodine Štajerske in Reichertove vedute), kot zadnjega pa še album Podoba Slovenije v obdobju narodnega prebujenja. Pri prvih treh knjigah sem izvirnike za albumski del v celoti poiskal po avstrijskih antikvariatih, z izjemo vedute Rač za Staro Kaiserjevo suito, katere unikatni odtis hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Vse te grafike sem po obdelavi za te objave shranil in so sedaj del moje zbirke vedut.

Ob navedenem obsega zbirka še vedute Maribora in okolice, ki so izhajale posamezno ali v okviru manjših serij. V zbirki sta tudi dva akvarela, omenjeni Franza Jungbluta, iz okoli leta 1850, in Adolfa Wagnerja, iz leta 1912, pa tudi okoli 400 grafičnih listov, akvarelov in risb. 

Zbirki je dodano še nekaj načrtov in serija 53 arhitekturnih risb in tlorisov. Za objavo v knjigi Maribor, Vodnik po mestu in bližnji okolici, jih je posebej za izdajo narisal arhitekt Dejan Skrt. V treh izdajah (slovenska, nemška in angleška), sem vodnik izdal leta 2000.