Neznani avtor, Moški portret, okoli 1850, dagerotipija, slika 7 x 6 cm, okvir 11 x 9,8 cm

Opomba: Ob razstavi 150 let fotografije na Slovenskem, leta 1989, je bilo evidentiranih le okoli 20 dagerotipij, ki jih hranijo naši muzeji in zasebne zbirke.

Neznani avtor, Celopostavni portret treh moških, okoli 1860, ferotipija, 9 x 6,2 cm

Zapis s svinčnikom na hrbtni strani: F 15/46, Bav, Fluy, Nowak

Primus Skoff, Portret mariborske plemiške družine Brandis, okoli 1864, vizitni format

Simon Fras, Stoječi ženski akt v ateljeju, 1898/99, obarvan črno-beli diapozitiv na steklo, 12,6 x 9,6 cm, okvir 18,8 x 15,7 cm

Franz Völker, Glavni kolodvor v Mariboru, okoli 1870, kabinetni format

Neznani avtor, Mesto z juga, okoli 1900, diapozitiv na steklo, 8,4 x 8,4 cm

Louis F. E. Gebhardi, Vozilo za mestni prevoz ljudi Štajerske delavnice elektro-mobilov Th. W. Zimmermanna v Mariboru, 19. julija 1904, kabinetni format

Neznani avtor, Maribor iz zraka: 9. junija 1912 je na pobudo Društva za zrakoplovstvo Štajerske in 

v prisotnosti nadvojvode Jožefa Ferdinanda v petčlanski zasedbi iz Maribora proti (Slovenskim) Konjicam poletel balon, poimenovan po nadvojvodinji Margareti. Balon je bil last gornjeavstrijskega društva za letenje, polet pa je vodil poročnik Max Macher, sin mariborskega trgovca s steklom. V dneh, ki so sledili, pa je ob plačilu 180 kron lahko z balonom poletel vsakdo in med takimi je bil tudi neznani fotograf, ki je napravil morda sploh najstarejši zračni posnetek mesta.

J. Massak (Irma Edelmann), Skupinski posnetek novinarjev, tiskarjev in kolporterjev časopisa Marburger Zeitung v tiskarni in na sedežu uredništva naslednikov Leopolda Kralika v Jurčičevi ulici 4. 

Velikost fotografije 20,3 x 25 cm, velikost kartona 32,3 x 38 cm

Napis na plakatu: Zur Erinnerung an den letzten deutschen Tag der Marburger Zeitung / V spomin na zadnji nemški dan časopisa Marbuger Zeitung.

Opomba: Posnetek je predvidoma nastal 15. oktobra 1919, ko je uredništvo za svoje abonente natisnilo letak z obvestilom, da zaradi vsesplošne stavke tiskarjev v Sloveniji časopis do nadaljnjega ne bo izhajal. Dva tedna pred tem, 1. oktobra, se je v časopisnem oglasu Karolina Kralik ob izselitvi iz Maribora zahvalila prijateljem, sinovom in zaposlenim v tiskarni zahvalila za »dobro voljo«. Ob teh okoliščinah so zaposleni predvidevali, da bo časopis v nemščini prenehal izhajati. Naslednja številka je znova izšla 11. decembra 1919. Še februarja 1920 so v kolofonu časopisa kot tiskar in založnik zapisani Kralikovi nasledniki, maja 1920 pa že Mariborska tiskarna.

Največja tiskarna v mestu je od leta 1838 do 1937 delovala na lokaciji v sedanji Jurčičevi ulici 4 (lastniki: Josef Janschitz, Edvard Janschitz, Leopold Kralik, nasledniki L. Kralika, Mariborska tiskarna).

Neznani avtor, Taborsko nabrežje, Drava in zahodni del Lenta, 1941/1942, negativ, Perutz film, 6 x 6 cm

Neznani avtor, Lent, 1941/1942, negativ, Perutz film, 6 x 6 cm

Neznani avtor, letalski posnetek enega izmed 29 bombnih napadov na Maribor, ki so jih izvedla zavezniška letala – bombardirali so 7. januarja 1944 in med 13. oktobrom 1944 in 12. aprilom 1945; velikost fotografije 23,8 x 23,2 cm

Pripis na hrbtni strani fotografije: MARIBOR R.R. YDS YUGO

Opomba: V zgornjem delu fotografije so vidni Studenci in Tabor, v spodnjem pa obronki Pohorja, v sredini fotografije so padajoče bombe, na desnem robu se dviga prah od eksplozij.

Andrej Mlekuš, Benetke, okoli 1966, barvni diapozitiv, 2,4 x 3,6 cm

Andrej Mlekuš, Benetke, okoli 1966, barvni diapozitiv, 2,4 x 3,6 cm

Neznani avtor, Kamp ob Mariborskem jezeru v Bresternici, okoli 1970, barvni diapozitiv, 2,3 x 3,4 cm. Iz serije turističnih diapozitivov v kartonastih okvirčkih z napisom: Slovenija – Jugoslavija, Maribor, Mariborsko jezero – Camping

Heinrich Krapek

(Brno, 27. marec 1841 – Maribor, 12. marec 1915).

Heinrich Krapek, tudi Krappek, Henrik, Hinko, je končal gimnazijo v Brnu, kot kadet je bil ranjen v bitki pri Solferinu, leta 1859, zatem se je zaposlil kot uradnik na sodišču. Po študiju fotografije na Dunaju je od leta 1864 delal v Bad Gleichenbergu (v ateljeju »zur Stadt Innsbruck«), od leta 1869 pa je imel atelje tudi v Mariboru. Obrt je prijavil 15. maja 1869 v takratnem Graškem predmestju 49; v časopisnem oglasu je napovedal odprtje svojega ateljeja v Mariboru 15. novembra, z drugim oglasom pa je sporočil, da ga je odprl šele 15. decembra (1869), in sicer v hiši Carla Flucherja v sedanji Gregorčičevi ulici (Schillerstrasse/Ludwigshöhe). Poleg portretiranja z izdelavo fotografij v vizitnem, kabinetnem in večjih formatih je ponujal tudi preslikave umetniških del, grafik, načrtov, fotografiranje gradenj, gradbenih strojev … O svoji ambicioznosti in dovzetnosti za novitete je javnost redno obveščal z objavami in oglasi v časopisu Marburger Zeitung. Ena takšnih novitet so bili portreti, ki jim je dodajal svetlobne efekte »à la Rembrandt« in ki naj bi po kakovosti, plastičnosti in obliki presegali vse do takrat doseženo. Že kmalu pa se na hrbtni strani njegovih fotografij pojavi naslov Obere Herrengasse (Gornja gosposka ulica, sedanja Tyrševa ulica). To bi lahko pomenilo, da je imel v vogalni hiši s steklenim fotografskim salonom na dvorišču vhod najprej iz sedanje Gregorčičeve, nato pa iz sedanje Tyrševe ulice. V ponudbi je imel izdelavo fotografij vseh vrst, od miniaturnih za medaljone do fotografij v naravni velikosti predmetov, z retušo in dodelavami v akvarelu, pastelu ali oljni tehniki.

Atelje, ki ga je imenoval tudi fotografsko-umetniški zavod/photographisch-artistische Anstalt, je marca 1873 preselil v hišo Johanna Stichla na vogalu sedanjih Vetrinjske ulice in Ob jarku (Viktringhofgasse/Grabengasse), poimenoval pa ga je Stichelˋs Garten Salon. Ta večji atelje mu je dopuščal fotografiranje tudi skupin, večjih objektov, konjev, kočij …, šlo pa je za zamenjavo ateljejev z bratoma Niggl, ki sta umik iz večjega v manjši atelje utemeljila z odlično svetlobo ateljeja v takratni Gornji gosposki ulici, vendar sta ga zaradi številne konkurence že novembra istega leta opustila in ga je 26. novembra znova prevzel Krapek, kot svojo podružnico, vodil pa jo je njegov svak Alexander Auditor.

V sedemdesetih letih je imel Krapek atelje v Mariboru, Bad Gleichenbergu in krajši čas tudi v Lipnici (Schmitgasse 119), a jih je sčasoma opustil, tako da je imel leta 1879 le še atelje v Mariboru – Stichelˋs Garten Salon in nato v vili Fritsche v sedanji Ulici škofa Maksimilijana Držečnika (Badgasse 11). Bil je zelo uspešen fotograf, uvajal je različne novosti in je bil močna konkurenca vsem fotografom v mestu.

Leta 1880 se je odselil v Zagreb in tam 7. aprila odprl fotografski atelje na Ilici 35, a se je po neuspešnih pogajanjih za nakup ateljeja I. Standla v Mesnički ulici 9 leta 1884 preselil v Karlovec. Tam je najprej delal v hiši A. Piretschnigga, od leta 1884 pa v svojem ateljeju v Bravarski ulici (danes Šenoina ulica 4), medtem ko sta njegov atelje v Mariboru vodila njegova žena in svak. V Karlovcu je živel do leta 1897. V času svojega fotografskega delovanja je razvil širok spekter dejavnosti, od portretiranja v ateljeju do fotografiranja na prostem. Na Hrvaškem je bil zelo cenjen fotograf in je portretiral tudi mnoge, ki so igrali pomembno vlogo v takratnem hrvaškem javnem življenju.

Iz njegovega zagrebškega opusa je znanih nekaj ateljejskih posnetkov in številni posnetki dokumentarne vrednosti (Notranjost zagrebške katedrale po potresu, Kaptol št. 7, 8, 9, 1880, Muzej mesta Zagreb) ter Album znanih zgradb glavnega mesta Zagreb (Zagreb 1871). Po njegovih fotografijah Zagreba so bile izdelane ksilografije za objavo v ilustriranem časopisu (Bilder aus Agram, Domkirche, Jellachich-Platz, 1880). V Karlovcu so poleg njegovih portretov (Anton Piretschnigg, ok. 1880; Fant s slamnatim pokrivalom, ok. 1884; škof J. J. Strossmayer, 1880; 24 portretov članov Stranke prava, v velikosti poštne znamke in v drugih formatih, 1886; Hugo Lukšić v pustni noši, ok. 1890; Avtoportret v uniformi gasilskega kapitana, 1890 – vse Mestni muzej Karlovec, GMK) ohranjeni tudi številni krajevni posnetki in posnetki vedut s kulturnozgodovinsko vrednostjo. Izdal je albume Otočac – Švica (1888, predgovor J. Frischauf), Mesto Karlovec z okolico (1889, predgovor F. Valla, digitalna izdaja 2003), Hrvaško primorje in Vrbnik (1891, 42 fotografij) in fotografije Plitviških jezer Slunj in Plitviška jezera, v letih 1886 in 1892 (24 fotografij, besedila A. Tkalčević, D. Hirc, Frischauf in Krapek oz. 22 fotografij, besedilo Frischauf) in Plitviška jezera in okolica,1895. 

Njegove najuspešnejše fotografije so pokrajinske; z njimi je odkrival in populariziral hrvaške naravne lepote (Raztoke, Vinogradi pri Bakru). Je tudi avtor albumov Stolnica v Đakovu (Karlovec, 1890) in Jubilejna gospodarsko-gozdarska razstava v Zagrebu 1891 (digitalna izdaja 2009). Njegovi albumi se hranijo v: NSK, LZ, GMK, HPM, MUO, HDA in v Mestni knjižnici Ivan Goran Kovačić Karlovec.

Fotografiral je tudi Dubrovnik; spomenik sv. Jurija v Zagrebu (ok. 1895); za razstavo na prelomu stoletja v Budimpešti je leta 1896 fotografiral pokrajino modruško-reške županije. Napravil je tudi nekaj reportaž (Tekmovanje kolesarjev v Karlovcu, po letu 1891) in med drugim razstavljal na Kmetijsko-industrijski razstavi v Gradcu leta 1870 (fotografije Bad Gleichenberga), na Svetovni razstavi na Dunaju leta 1873 (fotografija radvanjske šole), na mariborski regionalni razstavi leta 1885, regionalni razstavi v Osijeku leta 1889 (zlata medalja) in jubilejni gospodarsko-gozdarski razstavi v Zagrebu leta 1891 (47 fotografij Slunja, Plitviških jezer in Hrvaškega primorja). Ob A. Suppanu velja za najpomembnejšega karlovškega fotografa 19. stoletja in je bil tudi založnik ene najstarejših razglednic Karlovca, iz leta 1893 (litografirano po njegovi fotografiji iz leta 1889). V zadnjem obdobju svojega delovanja je izdal serijo kromolitografij – mozaičnih razglednic (prvotiskov) Karlovca, Plitviških jezer, obmorskih krajev (Bakar, Vrbnik …) in Metlike.

Spodbujal je planinarjenje in leta 1888 uredil Marmorno jamo pri Siči za turistične oglede, leta 1891 je bil ustanovitelj in predsednik karlovškega kolesarskega društva Napredak in organizator kolesarskih dirk ter leta 1894 predsednik Hrvaške kolesarske zveze. V družabnem življenju Karlovca se je odlikoval kot član Narodne čitalnice, leta 1893 kot prvi predsednik Okrajne zakladnice, v letih 1889–1897 je bil poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva in član HPD Zora. Tam je ustanovil tudi živalski vrt z redkimi pticami in prvi hrvaški zavod za perutnino in o njem tudi pisal (Svjetlo, 1884, str. 45). Po legendi o nastanku Plitviških jezer pa je objavil Zgodbo o Plitviških jezerih (Zagreb, 1888, Karlovec, 1896).

Januarja 1897 se je Krapek vrnil v Maribor, v delujoči ateljeje (vila Fritsche, Badgasse 11). Veliko zanimanje javnosti za pisanje razglednic, ki so postale prava modna muha, ga je spodbudilo, da je nadaljevanje svoje poslovne poti v večji meri posvetil prav izdajanju razglednic na podlagi svojih fotografij. Prvo serijo razglednic je izdal že v Karlovcu, leta 1897. Natisnjene so bile v tehniki kromolitografije, prevladovali pa so motivi Plitviških jezer, Karlovca in obmorskih krajev. V isti tehniki je v prvi polovici leta 1898 izdal tudi serijo s šestimi motivi Maribora. Tako se je sredi julija 1898 v časopisu Marburger Zeitung pojavila novica, da je Krapek izdal večjo serijo razglednic Maribora in okolice, ki si zaradi »lepote in jasnosti zaslužijo vso pohvalo«. V članku so bile napovedane tudi že nove izdaje. In res, Krapek je v nekaj letih v več zaporednih serijah izdal več kot tristo petdeset različnih motivov, tiste, po katerih je bilo veliko povpraševanje, pa je tudi večkrat ponatisnil. Vse te razglednice so bile natisnjene na podlagi njegovih fotografij v svetlotisku, to pa je zanj kot založnika pomenilo precejšen finančni zalogaj, zato si je za pospeševanje prodaje omislil tudi vzorčni album Muster-Karten von Heinrich Krapek Marburg, v katerem je bilo nalepljenih 132 razglednic. Uporabljal ga je kot katalog za grosistično prodajo papirnicam, knjigarnam, trafikam idr. Motivi na njegovih razglednicah pa so bili precej nekonvencionalni, kajti fotografiral je mestne detajle, zato ob poplavi všečnih, kičastih kartic njegove niso bile konkurenčne.

V začetku leta 1900 se je Heinrich Krapek v časopisu reklamiral kot fotograf z najdaljšim stažem v Mariboru, in to še vedno z ateljejem v vili Fritsche v Badgasse 11. V seriji oglasov marca 1902 pa se zahvaljuje za dotakratno podporo in se priporoča tudi vnaprej. Iz tega se da razbrati, da je zabredel v finančne težave. To je namreč tudi čas, ko je založil največje število razglednic, kar pa je bilo seveda povezano s stroški za tiskarske storitve, ki jih je naročal tudi v Nemčiji. Sredi leta 1903 se je odločil fotografsko dejavnost opustiti in avgusta tega leta je dal v prodajo atelje v zdravilišču Bad Gleichenberg, sredi septembra pa se je v časopisu pojavila novica, da je Krapkov atelje v Mariboru prevzel atelje Makart.

Tisk prve serije razglednic v svetlotisku je Krapek naročil po vsej verjetnosti v tiskarni Max Jaffe na Dunaju (št. 1–89), barvne razglednice v avto-krom tehniki so bile natisnjene v tiskarni Gebrueder Muehlstein, Offenbach na Majni, leta 1900, leto dni zatem pa še serija razglednic v enaki tehniki v tiskarni Kunstanstalt Louis Glaser v Leipzigu (383–391).

Modo pošiljanja in zbiranja razglednic sta spremljala po eni strani veliko povpraševanje, po drugi strani pa še večja ponudba, a Krapku s svojimi izdajami očitno ni najbolj uspelo nagovoriti kupcev. V začetku februarja 1908 se je v časopisu Marburger Zeitung pojavila novica, da je Krapek izginil iz mesta. Nekaj dni zatem, 15. februarja 1908, je bila njegova obrt izbrisana iz registra. Umrl je 12. marca 1915, malo pred dopolnjenim 74. letom starosti na svojem domu v sedanji Poštni ulici (Domgasse).

Za svoje fotografsko delo je bil Krapek večkrat nagrajen in je osvojene nagrade v reklamne namene redno odtiskoval na karton hrbtne strani predvsem portretnih fotografij.

V zbirki hranim 553 Krapkovih razglednic, vključno s tistimi iz vzorčnega albuma. V tem številu so zajeti tudi ponatisi posameznih izdaj, ki se med seboj ločijo v malenkostih, nekaj pa je tudi dvojnikov. Za določitev, koliko je bilo izdanih razglednic, bi bila potrebna natančnejša analiza, vsega, kar je izdal, pa v zbirki seveda ni in ne bi našli niti v drugih, javnih zbirkah.

Heinrich Krapek, Mesto z jugozahoda. Fotografija na kartonu, okoli 1870, vizitni format. Zapis na hrbtni strani fotografije: Erinnerung an den 11., 12. und 13. Mai 872 in Marburg / Spomin na 11., 12. in 13. maj 1872 v Mariboru.

Opomba: Na dravskem nabrežju sta privezana rečna mlina.

Neznani avtor, Vila Fritsche. Heinrich Krapek je imel v svojem zadnjem obdobju atelje v vili Fritsche v nekdanji Kopališki ulici (Badgasse 11), sedaj je to Ulica slovenske osamosvojitve. V njej so pred Krapkom in tudi za njim delovali različni fotografi. Fotorazglednica, 1901

Zunanja platnica vzorčnega albuma razglednic Heinricha Krapka, v katerem je bilo nalepljenih 132 razglednic. Uporabljal ga je za prodajo teh svojih razglednic. Velikost platnic 34,5 x 25,5 cm

Heinrich Krapek, C.-kr. dragonski oficir Cassali na konju. Fotografija na kartonu, okoli 1895, kabinetni format

Plitviška jezera, pogled na gornja jezera in Kozjak. Napis: Plitvička jezera, Plitvizer-Seen. Vidik na gornja jezera. Aussicht auf die oberen Seen. Kromolitografija, 1897, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru in Karlovcu, št. 18, tisk Ottmar Zieher, München. Odposlana 25. maja 1898.

Frančiškanska cerkev in samostan v Mariboru. Napis: Gruss aus Marburg a./D., Kirche und Kloster der P. P. Franziskaner / Pozdrav iz Maribora, frančiškanska cerkev in samostan. Kromolitografija, 1898, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru. Odposlana 30. junija 1907.

Heinrich Krapek, Kanonikat in škofovska palača v Mariboru. Napis: Domcapitel u. Residenz des Bischof`s in Marburg a./d. Drau / Stolno župnišče in škofijska palača v Mariboru. Svetlotisk, 1898, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru, zaporedna številka 31

Opomba: Razglednico je na silvestrovo leta 1898 kot novoletno voščilnico poslal Heinrich Krapek R. Rostoku, c.-kr. poročniku 73. pehotnega polka, v Prago.

Heinrich Krapek, Delavnice Južne železnice v Mariboru. Napis: Südbahn-Werkstätten in Marburg a. d. D. Svetlotisk, 1898, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru, zaporedna številka 41

Opomba: Razglednica je iz vzorčnega albuma.

Heinrich Krapek, Vogal sedanjih Mladinske in Tyrševe ulice. Napis: Bürgerstrasse und Herrengasse in Marburg a. d. Drau / Bürgerstrasse/Meščanska cesta (danes Mladinska ulica) in Herrengasse/Gosposka ulica v Mariboru. Svetlotisk, 1901, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru, zaporedna številka 349. Odposlana 17. septembra 1901.

Heinrich Krapek, Melje z Orešjem in splavom na Dravi. Napis: Vorstadt Melling mit den Schaffnerhäuserund der Landwehr-Kaserne in Marburg a. d. Drau / Meljsko predmestje v Mariboru s hišami za sprevodnike in deželnobrambno vojašnico. Kromolitografija, 1902, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru, zaporedna številka 412. Odposlana 10. julija 1905

Heinrich Krapek, Švicarija. Napis: Schweizerhaus »Krüger« vorm. Wolfzettel bei Marburg / Švicarija Krüger, nekoč Wolfzettel, pri Mariboru. Svetlotisk, 1901, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru, zaporedna številka 33. Odposlana 1. marca 1901.

Opomba: Priljubljena izletniška točka Mariborčanov na prehodu v 20. stoletja je bila na poti med Piramido in Urbanom. Na naslovu Vinarje 75 je hiša sedaj nadkletena z novogradnjo.

Heinrich Krapek, Schloss »Hausampacher« bei Marburg a. d. Drau / Dvorec (grad) Hompoš pri Mariboru. Svetlotisk, 1907, založil Heinrich Krapek, fotograf v Mariboru, številka izdaje 13519/1021. Odposlana 31. avgusta 1908.

Opomba: Ena zadnjih Krapkovih izdanih razglednic. Okoli leta 1905 so postale modni hit uokvirjene razglednice. Obrobljene so bile s hudomušnimi motivi, ki so se ponavljali na razglednicah različnih mest in krajev, spreminjala sta se samo slika in napis.

Ferdinand Weitzinger

Kot fotograf je Weitzinger prijavil obrt v Mariboru 26. septembra 1878, iz obrtnega registra pa je bila izbrisana 10. julija 1901. Atelje je imel v sedanjih Gregorčičevi ulici 20 in kasneje v Tyrševi 4 in je veliko fotografiral mesto, njegovo okolico, dogodke in novogradnje, ki prikazujejo razvoj mesta ob koncu 19. stoletja. Fotografiral je tudi stare stavbe pred rušitvijo in predele mesta, ki so doživeli urbanistične spremembe. Ti posnetki so še posebej dragoceni za poznavanje razvoja mesta.

Na dražbi v Salzburgu leta 2008 odkriti in kupljeni album njegovih fotografij z naslovom Zur Erinnerung an meine 23jahrige Selbstaenigkeit als Photograph in Marburg a. D. Ferd. Weitzinger / V spomin na moje triindvajsetletno samostojno fotografsko delo v Mariboru, Ferdinand Weitzinger je potrdil veličino in pomen tega njegovega triindvajsetletnega dela. Na podlagi tega lahko zapišemo, da je bil Weitzinger najpomembnejši mariborski fotograf 19. stoletja. Spominski album, ki ga je izdelal ob koncu svojega delovanja, je velikosti 47 x 33 centimetrov, tehta pa skoraj 7 kilogramov. V njem je nalepljenih 117 fotografij, od tega 46 v velikosti 25 x 30,5 cm, druge pa so v glavnem velikosti 17,5 x 23,5 cm. Ker pa fotografska tehnika v 19. stoletju še ni poznala povečevalnika, to pomeni tudi, da sta navedeni velikosti fotografij hkrati tudi velikosti negativov na steklu.

Večina posnetkov v albumu je iz Maribora in bližnje okolice. Največji vtis naredijo posnetki novozgrajenih meščanskih hiš in vil v mestu s konca 19. stoletja, serija imenitnih posnetkov Štajerske deželne sadjarsko-vinogradniške šole pod Kalvarijo ob njeni 25-letnici leta 1897, nikoli prej videni posnetki notranjosti Narodnega doma (osrednji prostori so bili v celoti poslikani), interieri gradu Hompoš (Pohorski dvor), potem ko ga je v zadnji četrtini 19. stoletja prezidal grof Nugent-Pallavicini, vključno z grajsko kapelo in znamenito »Hoško Madono« Giovannija Francesca da Riminija, iz okoli leta 1465. Zelo dragoceni so tudi posnetki velikih oltarjev, ki jih danes ni več (Straubov oltar v Jožefovi cerkvi na Studencih, oltar minoritske cerkve), poslikave v tistem času zgrajene frančiškanske cerkve, rokokojsko stopnišče gradu …

Poleg albuma je v zbirki tudi nekaj fotografij Maribora večjega in vizitnega formata in portretnih fotografij prav tako v vizitnem formatu.

Njegove izjemno kakovostne in dokumentarno dragocene fotografije hrani tudi Pokrajinski arhiv Maribor.

Naslovna platnica Weitzingerjevega spominskega albuma, izdelanega ob zaključku njegove profesionalne fotografske poti, leta 1901, velikost platnic 47 x 33 cm

Ferdinand Weitzinger, Vila Franz v Melju, ena najlepših neorenesančnih stavb v mestu, zgrajena leta 1889. Okoli 1890, velikost fotografije 25 x 30,7 cm

Ferdinand Weitzinger, Posnetek iz šolskega vinograda mariborske Štajerske deželne sadjarsko-vinarske šole pod Kalvarijo, septembra 1897. Z grozdjem neverjetno obložena trta sorte žlahtnina / gutedel priča o takratnem pristopu k pridelavi grozdja. Velikost fotografije 25,8 x 30,5 cm

Ferdinand Weitzinger, Pred Kriehuberjevo vinsko kletjo na sedanjem Trgu svobode v Mariboru, ko je bila že nekaj časa v lasti meščanov, ki so se najprej imenovali Kriehuberjevi nasledniki in družabniki, kasneje pa se je klet in vinska trgovina preimenovala v podjetje Pugel & Rossmann. Fotografija iz leta 1897, velikost 24,8 x 31 cm

Ferdinand Weitzinger, Oltar sv. Jožefa v župnijski cerkvi sv. Jožefa na Studencih v Mariboru, ki ga je leta 1750 izdelal kipar Jožef Straub, leta 1899, velikost fotografije z zaobljenima vogaloma 22 x 17 cm

Ferdinand Weitzinger, Oltar sv. Jožefa v župnijski cerkvi sv. Jožefa na Studencih v Mariboru, potem ko so sredi leta 1899 Straubov baročni oltar zamenjali z neorenesančnim (ta pa je bil leta 1972 zamenjan s tapiserijo Ide Brišnik Remec), 1899/1900, velikost fotografije z zaobljenima vogaloma 21,5 x 16,8 cm

Ferdinand Weitzinger, Kapela v gradu Hompoš (Pohorski dvor) pri Hočah z znamenito sliko Marija z blagoslavljajočim detetom Giovannija Francesca da Rimini, iz časa okoli leta 1465. Lastnik gradu Janez Anton grof Nugent-Pallavicini-Centurioni-Fibbia je sliko leta 1911 podaril župnijski cerkvi v Hočah. Slika, znana pod imenom Hoška Marija, tudi Madona, je bila od leta 1926 v Narodnem muzeju v Ljubljani, od leta 1934 pa je v Narodni galeriji. Fotografija iz leta 1891, velikost 17,1 x 23,4 cm

Ferdinand Weitzinger, portret duhovnika in nabožnega pisatelja Marka Glaserja (1806–1889), častnega kanonika stolnega kapitlja lavantinske škofije in nosilca viteškega križa cesarja Franca Jožefa I., 1879, vizitni format

Franz Erben

(Arnau/Hostinné, okraj Hohenelbe/Vrchlabí, 27. januarja 1873 – Ligist, 1934) 

Na začetku delovanja je imel svoj fotografski umetniški zavod v Gradcu, na Annenstrasse 7, in od leta 1904 v Lipnici, v Grazergasse 17. Leta 1906 se je preselil v Maribor in imel svoj atelje na Franz Josefstrasse 39 (sedanja Gorkega ulica). V obrtni register je bil vpisan 6. avgusta 1906 pod številko 532/2767. Ohranjenih je nekaj fotografij vizitnega formata, ki dajejo slutiti, da si je zaradi bližine kadetnice obetal veliko posla s portreti vojakov in častnikov. Njegova posebnost pa so bile fotorazglednice, izdelane na srebrobromidnem papirju, ki so se uveljavile v začetku 20. stoletja in so omogočale izdelavo poljubnega, tudi manjšega števila naročenih razglednic. Številne ohranjene krajevne fotorazglednice pričajo o njegovem prizadevnem fotografskem delu, saj je v nekaj letih, tudi po odhodu iz Maribora, po dolgem in počez prepotoval takratno Spodnjo Štajersko in tudi Koroško. Na hrbtni strani teh razglednic je pri njegovih podatkih oz. podatkih o založniku posameznega motiva v večini primerov zabeležil še zaporedno številko posnetka, kar mu je pri ponovnem naročilu olajšalo iskanje negativa. Najvišjo doslej ugotovljeno evidenčno številko, 1747, ima razglednica Slovenske Bistrice. Založila jo je Rosa Pitschl leta 1915.

V Mariboru se je uveljavil s fotografiranjem gradnje novega dravskega mostu (19091913). Vsak mesec je namreč napravil kak posnetek napredovanja del, žal pa ni mogoče potrditi, da je Erben tudi avtor fotografij, ki so nastale po maju 1909 in so na njih tudi predeli Lenta in Glavnega trga, ki jih je bilo treba zaradi gradnje mostu porušiti, torej tudi celotne gradnje do otvoritve 23. avgusta 1913. Te fotografije je naročilo Muzejsko društvo Maribor in jih nato razvrstilo v dveh albumih (Pokrajinski arhiv Maribor, sign. F-7 in F-8).

6. decembra 1910 je bil v časopisu Marburger Zeitung objavljen oglas za oddajo fotografskega ateljeja in stanovanja na njegovem naslovu v sedanji Gorkega ulici, na silvestrovo istega leta pa se je prav tako v časopisu Marburger Zeitung pojavil oglas, ki napoveduje odprtje ateljeja Rubens (lastnika Ludwiga Andka) na Franz Josefstrasse 39. Erbnov izbris iz obrtnega registra v Mariboru je datiran s 3. februarjem 1911.

Franz Erben je svoje delo nadaljeval v Slovenski Bistrici. Fotorazglednica gradnje mostu v Mariboru z naslovom (v prevodu) Gradnja državnega mostu januarja 1911 ima na hrbtni strani že zapisano: F. Erben, Windisch Feistritz. Naslov Erbnovega ateljeja v Slovenski Bistrici je še neznan.

Za Erbnovo delo imata posebno dokumentarno vrednost njegov dopis z datumom 5. oktober 1909 in reklamni letak s cenikom, oba sta del te zbirke, na katerem ponuja založnikom izdelavo fotorazglednic v številnih izvedbah in različnih nakladah. Dopis je naslovljen na Franza Kaučiča v Studenicah. Priložil mu je šest vzorčnih razglednic, na podlagi katerih se je ta lahko odločil, v kakšni izvedbi bi rad naročil razglednice. V črno-beli izvedbi je bilo mogoče naročiti vsaj deset, barvnih pa le več kot 500 primerkov. Barvne razglednice iz njegove produkcije niso znane, a jih je imel v ponudbi, v primeru naročila pa bi jih sam naročal pri tiskarjih v Gradcu ali kje drugje. Dobava fotorazglednic je bila možna v 8 do 10 dneh, za barvne pa v 4 do 6 tednih. Cena za 100 izvodov (črno-belih) razglednic je bila 5 kron. F. Kaučič se je v dvajsetih letih pojavil kot založnik dveh razglednic Studenic, njegovih razglednic v Erbnovi izvedbi pa doslej ni bilo mogoče zaslediti.

Erben v dopisu Franzu Kaučiču ponuja možnost izdelave tudi samo desetih razglednic, medtem ko je ponudba v prospektu od 50 izvodov naprej. Iz ohranjene dokumentacije tiskarjev vemo, da so se med zbiratelji priljubljeni prvotiski (mozaične kromolitografije) tiskali v nakladah najmanj 500 do 1000 izvodov in da so nekateri od njih zdaj prava redkost. Za omenjene naklade Erbnovih fotorazglednic lahko to trdimo s še večjo gotovostjo.

Še bolj zgovoren je reklamni letak s cenikom, s katerim ponuja fotograf zainteresiranim založnikom izdelavo razglednic v številnih izvedbah za preprodajo v nakladi od 50 do 1000 izvodov. Za lažjo odločitev je imel na vpogled vzorčni album s petdesetimi na srebrobromidnem papirju izdelanimi razglednicami vseh izvedb. Podoben vzorčni album za prodajo svoje zaloge razglednic, izdelanih v svetlotisku in kromolitografiji, je imel tudi fotograf Heinrich Krapek.

Erbnove fotorazglednice so prepoznavne predvsem po uporabi vsaj treh različnih tipografij s premičnimi litimi črkami v knjigotisku oz. po osvetlitvi napisa v negativu, kar je uporabljal za navedbo kraja oziroma opis motiva. Na številnih razglednicah so na hrbtni strani lahko navedeni samo založnik, včasih tehnika (Original Bromsilber), prepoved ponatisa in leto izdelave, na nekaterih pa ni na hrbtni strani ob opisu motiva nobenega drugega podatka.

Kakovost fotografij pa precej niha. To si lahko razlagamo z dejstvom, da je za naročnike izdeloval razglednice tudi na podlagi reprodukcij in fotografij, ki so mu jih ti posredovali, kot je razvidno tudi z omenjenega lepaka; torej vsi posnetki niso njegovi.

Na nekaterih Erbnovih fotorazglednicah so se sčasoma pojavile površine v srebrnosivem, črnem do rjavem tonu, zato je postala slika manj razločna. Razlogi za to so slaba izdelava, vlaga in vpliv prevelike izpostavljenosti svetlobi.

Po zatonu monarhije se sled za Erbnom v Slovenski Bistrici povsem izgubi. Leta 1919 se omenja v Eggenbergu pri Gradcu, od tam se je preselil v Ligist jugozahodno od Gradca. To dokazujejo tudi fotorazglednice v moji zbirki iz leta 1927. Z identično tipografijo, ki jo je uporabljal za razglednice v Mariboru in Slovenski Bistrici, je namreč opisoval tudi motive, posnete na avstrijskem Štajerskem.

Po primerjavi posameznih Erbnovih fotorazglednic z nemškim naslovom,izdelanih v času monarhije, in tistih, izdelanih v letih 1921 in 1927 s slovenskim naslovom, lahko sklepamo, da je bil za izdelavo obojih uporabljen isti negativ. Iz ohranjenih razglednic Maribora, Slovenske Bistrice, Zgornje Polskave idr., izdelanih po prvi svetovni vojni in signiranih z oznako K. G. G., lahko sklepamo, da je Franz Erben po odhodu iz Slovenske Bistrice nekatere negative prodal oz. predal v nadaljnjo uporabo graškemu fotografu in založniku razglednic Karlu Glantschniggu. Kot primer lahko navedem motiv mariborskega gradu, ki ga je Erben posnel okoli leta 1908, Glantschnigg pa uporabil za svojo izdajo leta 1926 (No. 8537); še istega leta je pri Glantschniggu motiv gradu iz istega negativa naročila še založnica razglednic Zlata Brišnik (No. 983). Glantschnigg (tudi Glautschnigg) se na našem območju pojavi kot fotograf in založnik v dveh primerih fotorazglednic Maribora (gradnja mostu, 1912, št. 0084, in Glavni trg, 1915, št. 6453).

Franz Erben je umrl leta 1934 v starosti 62 let.

V zbirki hranim 930 Erbnovih fotorazglednic, 4 razglednice, ki jih je na začetku svoje poti dal natisniti v svetlotisku, in nekaj portretnih fotografij. Zaradi velikega števila motivov se nekateri v zbirki ponovijo kot dvojniki ali pa gre za več izdaj, ki se med seboj razlikujejo po različnih natisnjenih besedilih.

Franz Erben, Na vrtu družine Winert, 4. julija 1907, velikost fotografije 10,5 x 15 cm, velikost kartona s secesijsko ornamentiko 19,8 x 25 cm

Franz Erben, Mariborske sokolice, fotorazglednica, odposlana 8. februarja 1913

Franz Erben, Prostovoljni gasilci na Pobrežju v Mariboru. Napis: Freiw. Feuerwehr in POBERSCH bei Marburg, fotorazglednica, odposlana 14. junija 1910

Franz Erben, Gradnja državnega mostu v Mariboru, januarja 1912. Napis: MARBURG a. D., Reichsbrückenbau im Jänner 1912, fotorazglednica, neodposlana

Franz Erben, Gostilna Josefa Leyrerja ob Južni železnici. Gostilničar Leyrer je imel tudi mesarijo in prekajevalnico, kasneje je bila to Narodna gostilna, bolj znana kot Pri veselem kmetu. Lokacija gostilne je bila na severni strani sedanje avtobusne postaje, na vogalu Mlinske ulice in Meljske ceste. Napis: MARBURG a. D., Häuser in der Tegetthoffstrasse / Maribor, hiše ob Tegetthoffovi cesti (sedaj Partizanska), okoli 1912, fotorazglednica, zaporedna številka 1027, neodposlana

Franz Erben, Pred delavnico bakrarja Demetriusa Glumca v Vojašniški ulici 9 v Mariboru. Napis: Marburg a. D., okoli 1912, fotorazglednica, odposlana 22. avgusta 1914

Franz Erben, Železniška nesreča pri Pesnici, 11. maja 1909. Napis: Zugszusammenstoss bei PÖSSNITZ am 11. MAI 1909, fotorazglednica, neodposlana

Franz Erben, Odprtje ozkotirne železnice v Slovenski Bistrici, 10. decembra 1908. Potekala je od mesta do nekaj kilometrov oddaljene železniške postaje na Črešnjevcu. Napis: Eröffnung der Kleinbahn W. FEISTRITZ am 10. December 1908,fotorazglednica, odposlana 20. decembra 1908

Franz Erben, Slovenski dan v Slovenski Bistrici, 22. velikega srpana (avgusta) 1909. Podružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Slovenski Bistrici, fotorazglednica, neodposlana

Franz Erben, Kajža Habakuk na Pohorju. Napis: Keusche Habakuk am Bacher, 1911, fotorazglednica, odposlana 8. marca 1913

Franz Erben, Slavnostni govor ob odprtju Mariborske koče na Pohorju 7. septembra 1913. Napis na naslovni in sporočilni strani razglednice: Die Eröffnung der Marburger Hütte. Die Festrede, fotorazglednica, odposlana junija 1914

Franz Erben, Dvorec Frajštajn na Spodnji Polskavi. Napis: Schloss FREISTEIN bei Unterpulsgau, fotorazglednica, odposlana 18. avgusta 1915