Filatelija se ukvarja z zbiranjem in proučevanjem poštnih  znamk in znamk za takse, z njenim razvojem pa se je to razširilo še na druge poštne vrednotnice, poštne žige in pečate ter na raziskovanje ozadja posameznih izdaj in proučevanje poštnih tarif in zgodovine posamezne poštne uprave.

Vse našteto je povezano z razvojem poštnih sistemov, sestavljenih iz rednih kurirskih linij. Komuniciranje s pisnimi sporočili, ki jih prenašajo posredniki od enega kraja do drugega, sega v čase, ko se je človeštvo začelo pisno izražati, uradni poštni sistemi pa so se pojavili še precej pozneje. Organiziran prenos sporočil je znan že iz časa najstarejših kultur starega Vzhoda – prvo dokumentirano pošiljanje sporočil sega v obdobje 2000 let pred našim štetjem, v čas 14. dinastije faraonov, in sicer je bila kurirska služba organizirana za potrebe vojske in vladanja. Na Slovenskem pa sega prenos sporočil v čas Rimskega cesarstva, ko že lahko govorimo tudi o pravem poštnem sistemu, ki je imel svoje ceste, transportna vozila in urejene poštne postaje. To dokazuje mreža cest, zgrajenih za povezavo Italije z Norikom in Ilirikom, pozneje še Panonijo, s postavljenimi cestnimi oz. poštnimi postajami. Nastala je iz vojaških in upravnih potreb, ni pa bila namenjena za javno rabo. Temelje za nadaljnji večstoletni razvoj poštne službe pa je postavila družina Taxis iz Bergama, na prehodu iz srednjega veka v novi vek, ki je v poznih osemdesetih letih 15. stoletja začela vzpostavljati prve poštne zveze na habsburškem ozemlju. Sprva so bile namenjene samo za državne potrebe, postopoma pa je bil možen tudi prenos zasebne pošte. Poštni razvoj na Slovenskem je doživel novo obdobje po letu 1564, ko je postal deželni knez Notranje Avstrije, po smrti cesarja Ferdinanda I. in delitvi habsburških dežel, Ferdinandov sin nadvojvoda Karel II. in je za prestolnico svoje dežele, ki so jo sestavljali Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška in Trst, izbral Gradec, skrb za organiziranje poštnih povezav v njih pa zaupal družini Johanna Baptista pl. Paara.

Maribor je dobil prvo poštno postajo že leta 1522, v letu 1677 je bila postaja povišana v poštni urad in vse do začetka 19. stoletja je ta urad vodila družina Kriehuber. Leta 1813 je poštni urad prešel pod državno upravo. Železniška povezava med Dunajem in Celjem, vzpostavljena leta 1846, je z letom zamude privedla tudi do spremembe lokacije poštne postaje oz. nekaj let pred tem ustanovljenega poštnega inšpektorata, do preselitve na železniško postajo. Leta 1852 je bila ustanovljena filialna pošta in je delovala vse do leta 1881 na treh lokacijah v nekdanji Domgasse, sedaj Poštni ulici. Do postavitve poštne palače na sedanjem Slomškovem trgu je mestna pošta delovala v zgradbi na Glavnem trgu. Vzpostavljanje železniških povezav v 19. stoletju je odločilno vplivalo tudi na razvoj poštnih povezav.

Najstarejši znani poštni žig Maribora je iz leta 1789. Do uporabe poštnih znamk je bilo v tem t. i. predfilatelističnem obdobju v uporabi 18 poštnih žigov, štirje od njih dvobarvni, obračunavanje poštnine pa je bilo ves ta čas precej zapleteno. Uvedba poštnih znamk pa je pomenila vnaprejšnje plačevanje poštnine in postopen prehod na enotno tarifo. Prva znamka na svetu je bila izdana v Veliki Britaniji, uradno 6. maja 1840, zanimivo pa je, da obstaja tudi pismo s to znamko, žigosano že z datumom 2. maj 1840. Že kmalu so to novost uvedle še nekatere druge države, Avstrijska oz. Habsburška monarhija, katere del je bila tudi današnja Slovenija, pa je izdala svojo prvo znamko 1. junija 1850. Prva dopisnica, t. i. poštna celina, na kateri je bila natisnjena znamka z nazivno vrednostjo, je bila v avstroogrski monarhiji izdana 1. oktobra 1869. Kmalu zatem so se pojavile delno poslikane in potiskane dopisnice, predhodnice razglednic, ki so osvojile svet ob koncu 19. stoletja.

Kmalu po tem, ko so v svetu izšle prve poštne znamke, so se pojavili tudi prvi zbiralci znamk. Po Guinnessovi knjigi o znamkah je bil njihov prvi zbiralec neki dr. Gray, ki si je v spomin na poštno reformo kupil polo prvih znamk. Ko so nato izšle še druge, je zbiranje nadaljeval, potem pa je leta 1863 izdal enega prvih katalogov znamk. Prva filatelistična razstava je bila organizirana v Bruslju, že leta 1852, leta 1864 pa si je Francoz Herpin izmislil ime za zbiralce znamk – filatelisti, za področje zbiranja pa filatelija. Posamezniki v naših krajih so zagotovo zbirali znamke že v 19. stoletju, prvi znani podatek o povezovanju filatelistov v Mariboru pa sega v leto 1911. Kmalu po prvi svetovni vojni, leta 1923, so ustanovili svoje filatelistično omizje, ki je pogosto spreminjalo lokacije svojih srečanj. Ker pa je število zbiralcev hitro naraščalo, so se že dve leti zatem organizirali v mariborskem Filatelističnem krožku, leta 1933 pa je bil ustanovljen Filatelistični klub Maribor, ki je kmalu štel 40 članov. V okviru jubilejnega V. Mariborskega tedna je klub pripravil odmevno filatelistično razstavo. Nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne je bilo ustanovljeno novo Društvo filatelistov v Mariboru (v drugi polovici petdesetih let se je preimenovalo v Filatelistično društvo Maribor), ki je v nadaljevanju spodbudilo širok razmah tega konjička. Enako kot med vojnama so se lokacije srečanj tudi po vojni pogosto spreminjale, vse do leta 1959, ko je društvu uspelo pridobiti za najem kletne prostore zgradbe na dvorišču Partizanske ceste 17. Zlato obdobje mariborske filatelije je trajalo celih štirideset let, v tem času pa je imelo društvo filatelistov povprečno okoli 325 članov (leta 1964 jih je bilo včlanjenih celo 450!), po letu 1992 pa je začel interes za filatelijo žal strmo padati, za kar pa je verjetno več razlogov. 

Osebno sem imel možnost doživeti klubsko vzdušje v letih od 1978 do 1991 in lahko celo rečem, da je bilo društvo takrat moj drugi dom. Redno sem se udeleževal ponedeljkovih in četrtkovih večernih srečanj, vrhunci vsakega leta pa so bili ponovoletna društvena tombola in pomladno in jesensko mednarodno srečanje v restavraciji hotela Slavija z množičnim obiskom zbiralcev od vsepovsod.

Moji začetki zbiranja poštnih znamk so opisani v uvodniku, zato tu navajam le, katere znamke in kaj še sem zbiral od začetka zbiranja v poznih sedemdesetih do začetka devetdesetih let – zbiral sem znamke Jugoslavije, Liechtensteina, Evrope CEPT, mednarodnega leta otroka 1979; kuverte prvega dne (FDC) in maksimumkarte (MC) Jugoslavije, Evrope CEPT, Liechtensteina, mednarodnega leta otroka. Po nastanku samostojne Slovenije sem nekaj časa intenzivno zbiral še poštne znamke Slovenije z vsemi mogočimi posebnostmi, vendar mi je zaradi preokupacije z drugimi zbirkami in vedno zahtevnejših založniških projektov preprosto zmanjkalo časa, pa tudi veselja do filatelije. 

Eno od področij filatelije, ki med drugim raziskuje poštne žige, je tudi poštna zgodovina. Zame kot filatelista, ki se je dobro desetletje intenzivno ukvarjal s tradicionalno in tematsko filatelijo, hkrati pa ga je vedno bolj zanimala zgodovina mesta, je bilo samoumevno tudi zanimanje za zgodovino poštnih žigov Maribora. Dodatna spodbuda in ključni trenutek, da sem začel zbirati vse na temo poštne zgodovine Maribora in okoliških krajev, pa je bil nakup zbirke Mirka Šoštariča leta 1992. Po prevzemu sem začel zbirko intenzivno dopolnjeval z redkimi primerki, predvsem iz obdobja predfilatelije in iz prvih desetletij uporabe poštnih znamk. Pri zbiranju in raziskovanju poštne zgodovine posameznega mesta ali države so zanimiva predvsem obdobja prehoda iz ene države v drugo, ob začetkih in koncih vojn, ki so imele za posledico ustanovitev novih držav in vzpostavitev novega družbenega reda. Prav zato sem posvetil največ pozornosti času ob koncu prve svetovne vojne, času razpada monarhije, prevratu, nastanku Države SHS in zatem Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. To je čas, ko so bile izdane prve slovenske znamke, t. i. Verigarji. Kombinacije znamk in nemškega poštnega žiga razpadle države in prehod v novo državo z novimi znamkami in poštnimi žigi s slovenskimi krajevnimi imeni tvorijo neizčrpen vir gradiva, ki zahteva od zbiralca poglobljen pristop. Tako sem v nekem trenutku kupil celo zbirko dveh albumov Verigarjev, nastalo med vojnama, in obsežno literaturo, a sem kmalu ugotovil, da brez mentorja zbirke ne bom znal nadgraditi. Poznavanje neštetih barvnih nians in vseh drugih posebnosti, ki so predmet obravnave Verigarjev, je bilo zame pretrd oreh. Zaradi tega sem zbirko kmalu zamenjal za nekaj drugega. Podobno zanimivo obdobje v poštni zgodovini pa je tudi čas druge svetovne vojne in nekaj let po njej, ko je vsega primanjkovalo in se je to poznalo tudi v improvizaciji delovanja pošte in plačevanja poštnih storitev.

Zbirka poštne zgodovine Maribora je še precej neurejena, šteje okoli 2000 enot, a jo občasno še vedno dopolnim z zanimivimi primerki.