Zgodovina fotografije sega daleč nazaj, in sicer pomeni njene začetke izum camere obscure leta 1519, najstarejši postopek praktične vrednosti pa je dagerotipija, postopek, ki ga je 19. avgusta 1839 predstavil pariški akademiji znanosti in umetnosti Louis Daguerre – to pomeni začetek dobe uporabne fotografije. Dagerotipija je ostala v uporabi vse do leta 1860, že leta 1841 pa je bil patentiran še postopek kalotipije, ki je dobila ime po njenem izumitelju Foxu Talbotu talbotipija. V nasprotju z dagerotipijo je talbotipija odprla pot razmnoževanju slik na način, ki je ostal veljaven tudi še pri analogni fotografiji. Med pionirje fotografije pa se uvršča tudi Slovenec Janez Puhar, ki je samo nekaj let po Talbotu razvil svoj postopek – transparentno helotipijo, fotografijo na steklo, in za ta izum prejel dve priznanji, leta 1848 v Parizu in leta 1851 še v Londonu.

Pomemben mejnik v razvoju fotografije pa pomeni tudi iznajdba suhe plošče za snemanje, leta 1871. Vse do takrat so se plošče namreč pripravljale sproti, z mokrim kolodijskim postopkom, postopek s suho ploščo pa je po letu 1880 sprožil pravi razcvet fotokemične industrije, s tem pa se je začel tudi razvoj vedno novih materialov in postopkov.

Prva krajevna fotografija na območju sedanje Slovenije je bila izdelana s postopkom talbotipije, in to prav v Mariboru. To je bilo leta 1848, ko je posnetek Glavnega trga napravil M. Topolanski. Ohranjena je fotografija, izdelana iz negativa, posnetega leta 1848 ali 1849.

Prvi fotografski ateljeji so se v Mariboru odprli leta 1862, sprva kot podružnice ateljejev v Gradcu, Celovcu in drugih večjih mestih. Z leti, ko je neverjetno naraščal pomen fotografije, pa je naraščalo tudi število ateljejev. Prvi fotograf v mestu s stalnim ateljejem je postal, leta 1863, Primus Skoff/ Primož Škof, iz obdobja do razpada monarhije pa so med mariborskimi fotografi, ki so pustili neizbrisen pečat, vredni posebne obravnave Heinrich Krapek, Ferdinand Weitzinger in Franz Erben. Posebno pozornost sem jim posvetil tako v zbirateljskem kot v raziskovalnem oziru, zato jih bom v nadaljevanju tudi posebej predstavil.

Zbirka se še evidentira, po grobi oceni pa šteje nekaj tisoč enot. V njej je tudi nekaj fotoalbumov (Bilder-Album S. V. Rapid, Erinnerungen 1900–1906, albuma Antona Vončine, NK Kovinar Maribor …).

Ob temeljitejši obravnavi fotografov Heinricha Krapka in Franza Erbna, ki sta bila tudi založnika razglednic, je treba omeniti, da spadajo njune fotografije razglednice v fond IV – Razglednice. Ker pa bi rad predstavil celovitost njunega dela, sem se odločil, da poleg njunih fotografij vodim in evidentiram v tem fondu tudi njune avtorske razglednice v tehnikah kromolitografije in svetlotiska ter fotorazglednice.