Razglednica je kartonček s sliko na eni strani in prostorom za naslov prejemnika in krajše sporočilo na drugi. Na njen nastanek in razvoj so posredno ali neposredno vplivale številne okoliščine: predvsem poštne razmere, razvoj fotografije in tiskarskih tehnik (izdelave), prav tako pa tudi vedno bolj priljubljena turistična potovanja. Nastanek razglednice na Slovenskem je neposredno povezan z razvojem teh v sosednjih deželah. Na območju današnje Slovenije so se prve pojavile ob koncu osemdesetih let 19. stoletja, prva večja serija razglednic (okoli 15 motivov) pa je bila natisnjena v zgodnjih devetdesetih, v tehniki kromolitografije (večbarvni tisk) – izdal jo je dunajski umetniški zavod Lesk in Schwidernoch. A pisanje in pošiljanje razglednic takrat še ni bilo razširjeno, kar potrjujejo tudi redki ohranjeni primerki. Mednarodna literatura označuje za začetek zlatega obdobja razglednic, ki je trajalo do konca prve svetovne vojne, leto 1897, v tem času pa se je tudi v naših krajih pojavila moda pošiljanja in tudi zbiranja razglednic in skoraj vsak, tudi manjši kraj je dobil svojo prvo razglednico. Na slovenskih razglednicah, izdanih do konca prve svetovne vojne, se pojavljajo ali samo slovenski, nemški ali italijanski napisi, v mnogih primerih so dvojezični, v Prekmurju in Porabju pa so napisi le v madžarščini. Na mariborskih razglednicah so prevladovali nemški napisi, na razglednicah okoliških krajev pa slovenski.
Razglednice so v začetku devetdesetih let 19. stoletja izdajali predvsem večji umetniški zavodi (založbe, tiskarne) na Dunaju, v Münchnu, Dresdnu, Leipzigu itd., kasneje pa se je začelo pojavljati tudi vedno več domačih založnikov, a so ti razglednice še vedno naročali v tujini. Tako je bilo do začetka 20. stoletja na območju današnje Slovenije natisnjenih le zelo malo razglednic. Eden od najpomembnejših izdajateljev razglednic v letih med 1895 in 1899 (večidel so izšle 1897–1899) je bil tiskar Karl Schwidernoch na Dunaju. S svojo produkcijo kromolitografij je v tem obdobju pokrival tudi tretjino tržišča razglednic na ozemlju današnje Slovenije (po oceni nad 200 različnih krajev). Že kmalu po začetku »zlatega obdobja« razglednic pa je bila ponudba teh skoraj v celoti v rokah domačih založnikov in izdajateljev. Po navadi so bili to lastniki papirnic in knjigarn, tudi imetniki fotografskih ateljejev. V Mariboru so bili to Theodor Kaltenbrunner, Heinrich Krapek, Johann in Rodolf Gaisser, Andreas Platzer, Wilhelm Blanke, Franz Erben, razglednice tega območja pa so izdajali tudi graški založniki Franz Knollmüller, Anton Schlauer in Albin Sussitz. Pred drugo svetovno vojno sta bila najpomembnejša založnika v Mariboru Zlata Brišnik in Felix Novak, dejavni pa so bili tudi fotografi Andrej Benet, Viktor Kunc, Theodor Mayer, Janko Pogačnik …
Poseben čar daje starim razglednicam zelo velika tematska raznolikost – na slovenskih razglednicah so bili predvsem krajevni motivi, prizori iz vsakdanjega življenja in zaslužni možje, pestro je področje propagandnih in umetniških razglednic ter razglednic, ki jih v žargonu imenujemo kič karte (v glavnem voščilnice vseh vrst).
V zadnjih dveh desetletjih pred razpadom habsburške monarhije sta imeli pri izdajanju razglednic precejšnjo vlogo tudi politična in predvsem narodnostna pripadnost, in tako je med slovenskimi razglednicami treba omeniti vsebinsko bogate domoljubne razglednice, ki so bile nadvse pomembne za ohranitev in okrepitev slovenstva. V Mariboru so pri tem odigrale pomembno vlogo razglednice Tiskarne sv. Cirila, do leta 1919 edine slovenske tiskarne v mestu, drugi pomembni izdajatelj razglednic s slovenskimi besedili in simboli pa je bil lastnik papirnice Vilko Weixl.
Stare razglednice nam danes pomenijo del neprecenljive kulturne dediščine in jih obravnavamo kot pomemben zgodovinski vir tako po slikovni kot besedilni plati za raziskovanje z različnih zgodovinskih vidikov (krajevnega, etnološkega, nacionalnega, političnega itd.).
Zbiranje starih razglednic je v Sloveniji priljubljen konjiček. Med ustanovami, ki skrbijo za hranjenje kulturne dediščine, jih zbirajo muzeji, arhivi in domoznanski oddelki knjižnic. Od leta 1985 je v Sloveniji izšlo na desetine publikacij, ki obravnavajo razglednice oz. so razglednice v njih poglavitno slikovno gradivo, v izboru večine teh izdaj pa so odigrale pomembno vlogo tudi razglednice številnih zasebnih zbiralcev.
Dokumentirano najstarejša razglednica Maribora je iz leta 1892, ko je časopis Marburger Zeitung – 21. julija – z navdušenjem objavil novico o barvni razglednici z mozaikom petih motivov. Založil jo je knjigarnar Theodor Kaltenbrunner v Mariboru, natisnil pa Ottmar Zieher v Münchnu. Potem je sicer trajalo kar nekaj let, da so se Mariborčani navadili na noviteto, po letu 1897 pa je tudi v Mariboru nastala prava manija kupovanja, pošiljanja in zbiranja »kartic«. Do začetka prve svetovne vojne je bilo v Mariboru izdanih na tisoče razglednic, prve v tehniki kromolitografije, kmalu zatem pa predvsem v svetlotisku in kot fotorazglednice.
Zbirka razglednic Maribor in širša okolica od 1892 do 1945 je shranjena v dvajsetih kartotečnih škatlah v ognjevarni omari. Vsaka razglednica je vložena v brezkislinsko zaščitno folijo. Razvrščene so po lokacijah in temah, in sicer kot:
prvotiski (kromolitografije), panoramski pogledi na Maribor z Meljskega hriba, Stolnega vrha, Piramide, Mestnega vrha in Kalvarije; Račji dvor, Rošpoh, Vinarje, Krčevina, Lent, dravsko nabrežje, Glavni trg, Rotovški trg, Slomškov trg, Grajski trg, mestni grad, ulice in zgradbe severno od Drave, Mestni park, Partizanska cesta, frančiškanska cerkev, glavni kolodvor, Melje, Košaki, mostovi, Magdalensko predmestje, Tabor, Koroški kolodvor, šole, občina, Narodni dom, sodišče, vojašnice, mestne vile, zasebni interieri, industrija in obrt, trgovine, gostilne, restavracije, kavarne in hoteli, društva, gledališče, kino, šport in rekreacija, javni dogodki, Sokoli in Orli, domoljubne razglednice, Rudolf Maister, Anton Martin Slomšek, mozaične razglednice in okvirjene (kič) karte.
Zbirka razglednic bližnje in širše okolice je urejena po zaporedju: 1. severno od Drave: Meljski hrib, Malečnik, Duplek, Dvorjane, Vurberk, Hrastovec, Voličina, Zavrh, Lenart, Sv. Trojica v Slovenskih goricah, Cerkvenjak, Negova, Benedikt, Sv. Ana v Slovenskih goricah, Pesnica, Pernica, Jarenina, Jakobski Dol, Jurovski Dol, Velka, Cmurek, Selnica ob Muri, Sladki Vrh, Šentilj, Svečina, Plač, Zgornja in Spodnja Kungota, Jurij, Kamnica, Mariborski otok, Sv. Urban, Sv. Križ, Duh na Ostrem vrhu, Viltuš, Selnica, Fala, Ožbalt, Podvelka, Brezno, Kapla in Sv. Pankracij; 2. južno od Drave: Pobrežje, Tezno, Betnava, Studenci, Radvanje, Pekre, Meranovo, Limbuš, Bistrica pri Limbušu, Ruše, Razvanje, Hoče, Slivnica, Fram, Polskava, Rače, Pragersko, Miklavž na Dravskem polju, Dobrovce, Marjeta in Starše; 3. Pohorje: Lobnica, Šumik, Smolnik, Klopni vrh, Puščava, Lovrenc, Lehen, Ribnica, Sv. Anton, Sv. Primož, Senjorjev dom, Pesek, Bolfenk, Mariborska koča, Poštarski dom, Pohorski dom, Areh, Šmartno, Trije kralji in Črno jezero.
Zbirka nastaja sistematično od leta 1983. V njej je okoli 8000 razglednic, v osnovi pa je treba k njej dodati še razglednice fotografov Heinricha Krapka in Franza Erbna, ki so umeščene v fond Fotografije.
Nadaljevanje tega pa je zbirka razglednice Maribor in širša okolica od konca druge svetovne do danes. Ko sem začel zbirati te razglednice Maribora, me niso posebno pritegnile, kmalu pa sem ugotovil, da bodo tudi te z leti pridobivale v smislu zanimivosti in redkosti. In tako sem v Malem salonu mariborskega Rotovža, na Rotovškem trgu 1, že leta 1987 pripravil razstavo Razglednice Maribora po letu 1945, katere namen pa je bil predvsem prikazati velik padec v kakovosti in raznolikosti motivov pri po vojni izdanih razglednicah. Hranim jih v nekaj kartonastih škatlah, njihovo ocenjeno število v zbirki pa je okoli 2000.