Kartografija je znanstvena veda o izdelavi zemljevidov; vključuje kartografsko proučevanje, metode dela in postopke izdelave zemljevidov. Zemljevid ali karta je dvorazsežnostni prikaz zemeljskega površja z njegovimi različnimi pojavi, pomanjšan v določenem merilu in prikazan z dogovorjenimi kartografskimi znaki. Po nemškem kartografu Maxu Eckertu je kartografija zmes znanosti in umetnosti; temu pritrjuje tudi sodobna kartografska stroka, ki pa dodaja še pomen tehnologije izdelovanja in uporabe zemljevidov. Likovno bogate kartografske mojstrovine, z okrasjem in kartušami, ki dosežejo vrhunec v baroku, so prav zaradi te bogatosti nadvse dragoceno in priljubljeno zbirateljsko gradivo. Najpomembnejši pa je seveda potencial kartografske kulturne dediščine kot zgodovinskega vira. Zemljevidi so namreč prvovrsten vir za prostorsko razumevanje pokrajine v posameznem obdobju oziroma za spremljanje prostorske dinamike skozi čas. Pogosto vsebujejo informacije, ki niso zabeležene v nobenem drugem viru, kot so zemljepisna imena, potek meja, prometnic, vodotokov in oblik površja. Na starih zemljevidih lahko sledimo tudi spreminjanju kartografskih tehnik, načina prikaza površja in poimenovanj. Zemljevidi so lahko edinstven vir razumevanja tehnološkega razvoja in miselnosti nekega časa in so nepogrešljiv vir pri odkrivanju sprememb na določenem območju v daljšem časovnem razponu. Pri tem pa je seveda treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki so lahko vplivali na kakovost kartografskega prikaza, in proučevano gradivo ovrednotiti tudi z medsebojno primerjavo.

Začetki kartografije segajo v prazgodovino, ko se je človek že znal izražati s podobami in jih je na različne načine ponazoril. Kartografiji kot vedi pa so postavili temelje z risanjem zemljevidov stari Grki; med njihovimi najpomembnejši kartografi je bil Klavdij Ptolemaj, čigar kartografska dela so bila vzor kartografom tudi še v novem veku. Vse večje zanimanje za kartografijo je bilo povezano z izumom tiska in novimi geografskimi odkritji v 15. stoletju. V prvi polovici 16. stoletja so imeli vodilno vlogo v kartografiji Italijani, v drugi polovici tega stoletja pa so pobudo za daljši čas prevzeli Nizozemci in Belgijci (Gerard Mercator, Abraham Ortelius). V osrednji Evropi sta bila v tem obdobju pomembna kartografa Sebastian Münster in Wolfgang Lazius. Najstarejši tiskani zemljevidi so bili natisnjeni v tehniki lesoreza, od druge polovice 16. stoletja pa je bil vse do začetka 19. stoletja glavna tiskarska tehnika zemljevidov bakrorez. V 17. stoletju so imeli še naprej vodilno vlogo Nizozemci (Willem J. Blaeu, družina Janssonius), postopoma pa sta se uveljavljali tudi nemška in francoska kartografska šola (na primer Nicolas Sanson). V Franciji in s tem tudi drugod po Evropi je doživela kartografija velik napredek v 18. stoletju. Znanstveni pristop izdelave zemljevidov, ki temelji na meritvah in podatkih, je pripeljal do večje natančnosti in posledično bolj kakovostnih kartografskih prikazov. Uveljavil se je triangulacijski sistem kartiranja, pri katerem se koordinate triangulacijskih točk določa s pomočjo mreže trikotnikov. V 19. stoletju so postali zemljevidi še podrobnejši in natančnejši, k temu pa je pripomogel tudi razvoj tiskarske tehnike. Pri tiskanju so bakrorezne matrice zamenjale jedkanica, litografija in jeklorez, ob koncu 19. stoletja knjigotisk. To pa je tudi obdobje, ko so se v kartografskih delih kazale tudi nacionalne težnje posameznih narodov.

Rdeča nit celotne kartografske zbirke je prikaz Maribora na zemljevidih iz obdobja od 16. do sredine 20. stoletja. Za lažje razumevanje prometnih, gospodarskih in političnih sprememb pa so v zbirki tudi številni zemljevidi, ki poleg Štajerske prikazujejo še takratno Kranjsko, Koroško in širše. Ob tem je zanimivo, da Maribor na številnih zemljevidih iz 16. in nekaterih iz 17. stoletja sploh ni označen, kar je verjetno zato, ker je bil pomen Maribora v srednjem veku manjši od pomena Celja in Ptuja, ki sta imela v tem času in že prej, npr. v antiki, zelo pomembno prometno in politično vlogo in sta označena tudi na teh zemljevidih, kjer Maribor ni.

Najstarejši mestni načrt v zbirki je iz leta 1880, in sicer kot priloga mestnega vodnika Die Stadt Marburg an der Drau / Mesto Maribor ob Dravi. Tudi naslednja dva sta izšla v vodnikih (1890 in 1893), prvi načrt, ki je izšel samostojno, pa je iz leta 1904, s ponatisom leta 1910.

Moja zbirka Zemljevidi nastaja od zgodnjih devetdesetih let 20. stoletja, ko sem v enem izmed graških antikvariatov kupil svoj prvi zemljevid, med novembrom 2020 in majem 2021 pa je bilo v njej evidentiranih in popisanih 190 zemljevidov in mestnih načrtov. To evidentiranje in iskanje podatkov pa je bilo zelo zahtevno opravilo, in to kljub temu da sem bil dobro podprt s strokovno literaturo, ki sem si jo sproti kupoval. Pri vrednotenju zbirke pa je treba upoštevati, da so zemljevidi ena mojih manjših, obrobnih zbirk, ki ji razen za zbiranje nisem posvečal veliko časa.