Jože Curk, marca 2014, foto Primož Premzl

Jože Curk (1924–2017), umetnostni zgodovinar

Curk spada med prepoznavne raziskovalce urbanizma slovenskih trgov in mest ter starejše profane in sakralne arhitekture s poudarkom na arhitekturi slovenske Štajerske. Cenjena sta njegovo topografsko delo in metodološko neoporečno reševanje konservatorskih nalog.

Rojen je bil v Vipavi, leta 1930 pa se je družina zaradi fašističnega terorja preselila v Maribor; tu je v letih 1941–1945 obiskoval realno gimnazijo, v letih 1945–1951 pa je študiral na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Diplomiral je pri profesorju Francetu Steletu. 

Poklicna pot ga je vodila po večini najvidnejših ustanov, ki so na slovenskem Štajerskem povezane z varovanjem kulturne dediščine – najprej se je zaposlil kot kustos v ptujskem Mestnem muzeju, zatem je delal v mariborskem Pokrajinskem muzeju in v Umetnostni galeriji Maribor. Muzealske vrste je zapustil leta 1954, ko je kot konservator prevzel takrat ustanovljeni okrajni referat za spomeniško varstvo v Celju. Ko je bil maja 1959 referat ukinjen, se je vrnil v štajersko prestolnico in se kot konservator zaposlil na takrat ustanovljenem Zavodu za spomeniško varstvo Maribor in tu nato v letih 1964 in 1965 nasledil na mestu ravnatelja te ustanove Franja Baša. V tem času je preprečil rušenje nekaterih zgodovinskih predelov mesta (Vetrinjska in Slovenska ulica) in začrtal občutljivo mejo med starim in novim mestnim tkivom. Skrbno je spremljal obnovo stolnice in napisal več razprav o urbani zgodovini mesta. Sledil je sodobnim načelom konservatorstva in zahteval ohranjanje spomeniških celot, ki jih je razumel kot edino primerno osnovo za dobro načrtovanje varovalnih posegov. Naslednja postaja na njegovi poklicni poti je bil Republiški sekretariat za prosveto in kulturo v Ljubljani, kjer je pet let deloval kot svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo. Na Štajersko se je vrnil spet leta 1970, ko je prevzel vodenje Pokrajinskega muzeja Ptuj, zatem pa je vodstveno funkcijo opravljal še v arhivskih vodah – leta 1974 je prevzel vodenje Pokrajinskega arhiva Maribor in ga vodil do leta 1983, tu pa je pričakal tudi upokojitev, in sicer leta 1986, kot arhivski svetovalec. V šolskih letih 1982/83 in 1983/84 je kot zunanji sodelavec Univerze v Mariboru predaval zgodovino umetnosti na Pedagoški akademiji, na Oddelku za likovno pedagogiko.

Jože Curk spada med umetnostne zgodovinarje, ki so s svojim delom neločljivo povezani z Mariborom, Ptujem in celotno slovensko Štajersko. Za obe mesti je pripravil umetnostnozgodovinska izhodišča za pripravo urbanističnih planov, večino svojega raziskovalnega dela pa je posvetil arhitekturnemu in urbanemu razvoju na celotnem slovenskem Štajerskem. Z aktivnim terenskim raziskovanjem in varovanjem kulturne dediščine se je začel ukvarjati v petdesetih letih 20. stoletja. Pozornost je namenjal predvsem arhitekturnim spomenikom na Štajerskem, deloma pa tudi na Koroškem, v Prekmurju in v drugih predelih Slovenije. Po letu 1970 je začel intenzivneje raziskovati urbanistične zasnove štajerskih trgov in mest, zatem pa še zgodovino gradbeništva v slovenskih štajerskih mestih ter zgodovino pražupnij in beraških meniških redov na Slovenskem. Med kraji, ki jih je raziskoval s še posebno pozornostjo, pa nedvomno izstopata Maribor in Ptuj. V več kot pol stoletja trajajočem raziskovanju je tako ustvaril trden temelj, na katerem še danes sloni proučevanje in varovanje nepremične kulturne dediščine slovenske Štajerske.
Svoja spoznanja na področju umetnostnozgodovinske stroke je objavljal v samostojnih monografijah, umetnostnih vodnikih in konservatorskih poročilih, predvsem pa v okviru številnih znanstvenih razprav v zbornikih in revijah (Kronika, Zbornik za umetnostno zgodovino, Varstvo spomenikov), pri čemer še posebej izstopa njegovo dolgoletno sodelovanje s Časopisom za zgodovino in narodopisje, vse od leta 1966. Ker je menil, da je treba s kulturno dediščino seznaniti predvsem širšo javnost, srečamo številne njegove zapise tudi v različnih leksikonih, turističnih publikacijah in časopisih. Zaradi njegovega sistematičnega zbiranja podatkov ga uvrščamo med pionirje slovenske topografije. V danes nepredstavljivih okoliščinah je na terenu povsem sam zbral in v letih 1966 in 1967 izdal topografsko gradivo celjskega spomeniškega območja, v kar devetih zvezkih. Nekoliko kasneje so sledili še topografski zapisi za spomenike občin Ljutomer, Radgona in Ormož. Jože Curk pa je bil tudi eden prvih povojnih likovnih kritikov v Mariboru.

Bil je strog ocenjevalec umetnostnozgodovinskih razprav in publikacij, eden najbolj plodnih piscev priljubljenih vodnikov v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ter redno tudi pisec za lokalne zbornike, leksikone in dnevne časopise.

***

Mene pa vežejo na Jožeta Curka tudi izjemno lepi spomini, saj sva imela kljub precejšnji razliki v letih res iskren prijateljski odnos. Pogosto sem ga obiskoval na njegovem domu na Prulah v Ljubljani. Srečanja z njim in njegovo soprogo, arheologinjo Ivo Curk, so bila zame posebno doživetje. Občudovanja vredni sta bili njegova preprostost in skromnost, ki pa sta morda tudi razlog, da ni bilo njegovo pionirsko delo nikoli kronano s stanovskim priznanjem ali nagrado za življenjsko delo. Počastila ga je le Mestna občina Ptuj, leta 1999, z veliko oljenko.

Kot največjega poznavalca mariborske gradbene zgodovine sem ga najprej povabil, da napiše besedilo za knjigo Maribor, Vodnik po mestu in bližnji okolici, ki sem jo uredil in izdal leta 2000. V časopisu Delo (14. marca 2001) je bila v recenziji razglašena za najkakovostnejši turistični priročnik leta 2000 v Sloveniji. Curkovo poznavanje Maribora je bilo nepogrešljivo tudi pri pripravi knjige Mariborske vedute, ki sem jo v soavtorstvu izdal leta 2004 – izšla je ob 750-letnici mesta in je verjetno najbolj monumentalno delo o podobah Maribora v preteklosti.

Prijateljevanje s Curkom in občasna obiskovanja so trajali vse do njegovih poznih let, to pa je verjetno tudi razlog, da mi je družina po njegovi smrti podarila njegovo tipkopisno in rokopisno zapuščino.

Fond je bil po arhivskih standardih popisan v prvi polovici leta 2020. Gradivo o strokovnem delovanju Jožeta Curka vsebuje:

1. Zapise ob jubilejih stanovskih kolegov
2. Ocene in strokovna mnenja
3. Razprave in članke
4. Osnutke, osebne zapiske in skice
5. Poročila o raziskovalnem delu
6. Razno

Skupno je popisano 241 enot gradiva. Obseg je 1,3 tekočega metra, shranjeno je v osmih arhivskih škatlah.

V fond so začasno uvrščeni še trije zanimivi tipkopisi: 

• Bogo Teplý, Maribor – nekoč – danes in bodoči razvoj. 1. Zgodovinski razvoj, Maribor [1955/1960], 165 strani
• Dušan Šrok, Komentar k pedološki karti Okraja Maribor, [okoli 1970], 30 strani, 2 prilogi
• Anton Vončina, Urbanistični razvoj Maribora, Maribor [1962], 27 strani tipkopisa, 56 fotografij, 12 načrtov

Še posebej zanimiv je Vončinov tipkopis. Na mapi je s svinčnikom zabeleženo Vončina | Urb. razvoj Mb., s pripisom Tov. Curku! Anton Vončina (1894–1969) je bil geometer, ki se je leta 1926 zaposlil v Gradbenem uradu Mestne občine Maribor in tu kasneje prevzel geometrsko upravno delo. Bil je dober poznavalec gradbene zgodovine Maribora. Vzorno je uredil gradbeni arhiv, v katerem so vsi potrebni podatki o gradbenem in urbanističnem razvoju Maribora, zlasti od leta 1860 naprej, in gradbeno fototeko, ki vključuje vse najpomembnejše zgradbe; večino posnetkov zanjo je napravil sam, saj je bil tudi odličen fotograf. Napisal je tudi nekaj člankov. Bogo Teplý, avtor besedila o Vončini v Slovenskem biografskem leksikonu, tam navaja, da ta Vončinova razprava ni doživela javne objave in da obstaja samo v tipkopisu. V prilogi ima ta razprava med drugim 56 fotografij, od tega 11 preslikav zgodovinskih upodobitev in fotografij mesta, preostale pa je napravil Vončina. Dodanih je tudi 12 načrtov. Tipkopis mi je pred leti podaril krajinski arhitekt mag. Niko Stare. V fondu Fotografije pa sta tudi dva albuma s fotografijami Antona Vončine.